Našo osebnost sestavljajo naš način razmišljanja, vedenja, naši odnosi do drugih in naše izražanje čustev do drugih, zato je zelo težko določiti, kdaj je neka osebnost zdrava in kdaj ne. Z različnimi motnjami osebnosti se ukvarja psihoterapija, pri čeme je med najpogostejšimi ravno mejna osebnostna motnja.
Mejno osebnostno motnjo nekateri imenujejo tudi borderline osebnostna motnja, pri čemer gre za duševno bolezen, za katero so značilne intenzivne spremembe razpoloženja, impulzivno vedenje in veliki problemi z vrednotenjem sebe. Ker mejna osebnostna motnja sovpada tudi z drugimi duševnimi stiskami, je njeno prepoznavanje in diagnosticiranje še posebej zahtevno.
Kaj je mejna osebnostna motnja?
Mejna osebnostna motnja je torej duševna motnja, pri kateri se posameznik sooča z izrazito nestabilno samopodobo, čustvi in odnosi. Za ljudi, ki živijo s to duševno motnjo, so značilni intenzivni in nestabilni medosebni odnosi, prav tako pa imajo pogosto zelo slabo mnenje o sebi.
Mejna osebnostna motnja negativno vpliva na vse vidike bolnikovega življenja. Prve spremembe v razvoju osebnosti se običajno pojavijo v adolescenci, kot vzrok zanjo pa navajajo genetske dejavnike, travme ali slabe družinske odnose v mladosti.
Mejna osebnostna motnja je stanje duševnega zdravja, ki vpliva na občutke o sebi in drugih ter otežuje delovanje.
Za osebe z mejno osebnostno motnjo je ključnega pomena, da poiščejo strokovno pomoč. Pri tem je zgodnje odkrivanje ključnega pomena, saj lahko zgodnje ukrepanje izboljša obvladovanje simptomov. In kateri so najpomembnejši simptomi mejne osebnostne motnje?
Simptomi mejne osebnostne motnje
Simptomi mejne osebnostne motnje se zelo razlikujejo od osebe do osebe, na splošno pa velja, da je pogostejša pri ženskah. Bolniki imajo zelo pogosto nestabilno samopodobo in izkrivljen občutek o sebi, poleg tega pa pogosto občutijo tudi osamljenost, dolgočasje, praznino in na splošno pomanjkanje energije.
Kakšne so značilnosti mejne osebnostne motnje?
Za mejno osebnostno motnjo je značilen strah pred zapuščenostjo in zavrnitvijo, vključno z ekstremnimi čustvenimi odzivi. Intenzivna in spremenljiva razpoloženja lahko trajajo več dni ali le nekaj ur, prav tako pa bolniki lahko doživljajo zelo možne občutke tesnobe, skrbi in depresije.
Mejna osebnostna motnja vsekakor zahteva strokovno obravnavo, pri čemer se bolnik nauči, kako obvladati svoja čustva in poišče načine za bolj zdrave in udobnejše odnose. Z ustrezno psihoterapijo, podporo bližnjih in po potrebi tudi z zdravili je mogoče doseči pomembne izboljšave in kakovostnejše življenje.
